Monitortura

Umrl je pred kratkim. Bil je eden tistih ljudi, ki se jim želiš odpreti. Človek, ki nate deluje kot spovednik, te razume že s pogledom in se ob njem počutiš lažje, ker misli kar vrejo na dan. Priljudno bitje s hladnimi modrimi očmi in toplim pogledom, lasje pa so mu vsak dan štrleli drugače. Navihano štrleli in govorili da se on ne more postarati. Pravzaprav je cela njegova pojava kričala naenkrat o rosni mladosti in tisočletni modrosti. Redka mešanica, ki jo imajo le nekateri in ki jo takoj opaziš. Ko se je smejal, je s tem osrečil še tebe, a nikoli nisi bil siguren čemu se smeji, kaj vse vidi v povedanem. Se smeji ironiji? Morda vidi vzporednico z lastno izkušnjo? Se smeji stereotipu? Očitno je, da dojema na več nivojih hkrati… Morda pa se smeji temu prepletu? Pa – dokler se smeji dobrodušno in iz srca je pravzaprav vseeno. Naj se le smeji, saj te potegne. V takih trenutkih tudi sam začutiš, kako lepo je lebdeti na oblaku brezskrbnosti s polnimi usti smeha in otroške sreče. Smeh pa ni bila edina reakcija, ki jo je znal izbrskati iz dna tvoje buče in ti jo podati, predočiti. Karkoli si nosil navznoter je v momentu opazil in reagiral na način, da ti je bilo očitno, da to potrebuješ. Kot da bi z roko segel v tvoje čelo, potegnil nekaj ven, skrbno pogledal in ti ponudil na dlani kot tableto, za katero niti sam še ne veš, da jo potrebuješ. Vedno pa je taka dejanja spremljal pogled, ki je govoril: “Saj razumem in vem. Vsi smo tu nekje. Zakaj bi skrival? Naj ti olajšam…”. Pred tem človekom si se počutil prosojnega, odkritega in vrednega. Njegove reakcije so bile zrcalo tebi in v dialogu z njim si bil še najbolj v dialogu sam s sabo. Vsakič, ko si se hotel otresti mask, vsakič, ko več nisi bil siguren, če še lažeš drugim ali že sebi – vsakič ti je nesebično pomagal najti tisti izgubljeni del svoje osebnosti. Če si poznal njega, si živel z resnico, da osamljen sploh ne moreš biti; ljudje smo preveč sorodni in povezani, da bi lahko kdorkoli zares bil osamljen.

Nisem prepričan, če je sploh vedel, da tako deluje na ljudi. Ne vem, če mu je kdo kdaj kaj takega povedal. Če bi bral te vrstice, vem, da bi na koncu globoko vdihnil rekel, da se ne strinja in da je v meni nekaj, kar riše tako sliko. Tako skromen je bil do sebe, da niti ponosa ni čutil. “Ponos slepi, opazovati pa je prelepo.” bi rekel, medtem ko bi srebal metin čaj in naokrog iskrivo sukal pogled. Neverjetno je, a njemu ni ušel noben detajl. Kot da bi gledal pod površino – v strukturo in igro gradnikov. Ob vsem tem pa kot sogovornik nisi bil nikoli ignoriran, še več – ko te je tako gledal si začutil, da imaš dimenzije, ki se jih sam ne zavedaš. Veš pa, da obstajajo, saj jih on vidi. In ob redkih trenutkih tudi ti vidiš svet skozi njegove oči. Samo takrat, ob teh trenutkih, sem svet doživel kot nebanalen, nematerialen, zanimiv, povezan in čudovit. Saj lahko sem ter tja pri ljudeh še srečaš te lastnosti. Pri vsakemu pravzaprav kaj najdeš – še posebej če veš kaj iščeš. A to, kar pri ostalih zaslediš v iskricah je pri njem gorelo. Edinstvena mešanica teh lastnosti. Tako edinstvena, sem prepričan, da je zanj predstavljala breme. Vsak človek potrebuje dialog, družbo, antipol in medtem, ko je on delil hlebce, so mu drugi lahko ponujali le drobtine. Ta edinstvenost ga je na nek način izolirala, osamila. Nikoli ni mogel doživeti tega, kar je sam dajal. Vsak človek pa to potrebuje, saj ne moreš zares živeti, če si pravega dialoga zmožen izključno sam s sabo, če ti vsaj vsake toliko časa nekdo drug ne postavi zrcala.

Čudna misel – da se ti človek zasmili zaradi osebnostne svetlosti in talentov, zaradi edinstvene topline…

Nažalost pa stvari tako stojijo, da k takim osebam vedno prihajajo ljudje, ki tega nimajo, ljudje ki to potrebujejo. Marc Chagall je nekoč dejal: “Vse barve so prijateljice s sosedami in zaljubljene v svoja nasprotja” in podobno velja za ljudi. Za vsakogar izmed nas, ki smo mešanica svetlega in temnega, obstaja verjetnost, da spoznamo sebi sorodno dušo, svoj antipol in komplement. Bolj ko je mešanica enakomerna, večja verjetnost je, da srečamo nekoga, s katerim smo si dopolnjujoči. Grozno; a bolj ko smo povprečni, lažje in lepše preživimo. Ravno zato je bila njegova situacija toliko bolj nevzdržna. Edinstvenost ga je praktično odnesla z barvne palete in tako svetla oseba lahko privlači le še diametralno nasprotno demonsko črnino.

Njegova zgodba se začne dolgo pred najinim druženjem in prav težko se odločim kdaj; dajal je vtis, kot da je podedoval modrost iz prejšnjih življenj – kot da čas sploh ni faktor in kolikor mi je le razkril svojih nezgod in prigod vem, da je bila ta vloga začrtana že pred njegovimi prvimi spomini. Pravzaprav se nikdar ni za kaj takega odločil; preprosto sprejel je, da drugi potrebujejo več, kot on sam in zato je dajal. “Prostitucija je, kadar se skušaš okoristiti z naravnimi danostmi.” je večkrat rekel in ni mi bilo povsem jasno, kaj hoče s tem povedati. Prostitucija je vendarle nekaj specifičnega, definiranega… Žvečil in žvečil sem te misli, nikdar ga nisem hotel vprašati kaj on vidi v tej misli, saj vem, da bi bila njegova razlaga nekaj tako logičnega, tako enostavnega, da bi me bilo sram, ker nisem sam dovolj razmislil. Zato sem brskal dalje in danes vem, zakaj je to rekel, kje je bil skriti kontekst in kakšna je povezava med njegovim preziranjem prostitucije in njegovo vlogo razdajalca. Bistvo je v trudu, naporu, nameri. Le s trudom si človek nekaj zasluži in bolj ko se trudi, več si zasluži. Za naravne danosti pa se nam ni treba truditi; položene so nam v zibko in že zato ne smemo biti deležni kakršnihkoli koristi. Za to igro truda in njegovih posledic pa leži preprosto pretakanje energije. Da izživljaš talent ne trošiš energije, vanj ne vlagaš in zato povratne energije ne smeš biti deležen, kaj šele, da bi jo imel več, kot si vložil. To je bistvo njegovega širšega dojemanja prostitucije. “Prostitucija je, ko se okoristiš z naravnimi danostmi”, bi rekel, jaz pa bi dodal “če jih ne razvijaš, se jim ne posvečaš, če zgolj profitiraš… Če tako rekoč prodajaš darila”. Ko se ozrem naokoli vidim, da je svet s prostitucijo res tako nasičen, da jo začneš prezirati. Tako očitno nasičen, da ob tem spoznanju pri priči nehaš jemati in pričneš dajati ali vsaj vlagati v, razvijati talente, s katerimi se okoriščaš. Njegova prostitucija bi torej bila, če bi zaradi svojega osebnega ustroja kaj zahteval v zameno. Zato je dajal – da se ni preziral.
Dajal je ker so drugi potrebovali in predvsem, ker je lahko. Ta svojevrstna usoda pa je v njegovo osebno življenje vnašala ljudi, ki teh stvari ne razumejo, o njih ne razmišljajo in živijo nekako parazitsko eksistenco na osebah, kot je bil on. Koristoljubneže z visoko osebno ceno in še višjimi zahtevami. Nesrečneže, ki so mislili, da jim sreča pripada in da so jim jo dolžni zagotavljati drugi. Jemače. Kar zmrazi me, ko se spomnim vseh deklet, ki so ga spremljale v življenju. Punce praznih pogledov. Ploščate fasadice, ki pijejo kri in upajo s krastami okoli ust negodovati in tarnati. Bitja brez lastne hrbtenice in kančka osebnosti, sfotokopiranke lifestyle revij, ki se sprehajajo od samoinducirane krize do samoinducirane krize, z njimi obremenjujejo vse in vsakogar ter pričakujejo, da bodo ljudje, kot je on, sproti kidali kupe njihovega gnoja, da se jim elegantno negovana stopalca slučajno nebi navzela smradu lastnega dreka – kronične nezadovoljnice, histeriki, kritiki, egocentrične egoistke, razvajene ponude in počepe, ki so v želji po imeti več preko svojega telesa sprehodile že cela mesta, a so še vedno kleno verjele v svojo vrednost. Pa se pri dekletih moje bentenje ne ustavi. Vseeno je, če pišem o dekletih, družini, sodelavcih, znancih ali povsem naključnih osebah – popolnoma isto osebnost izrisujem, le da rahlo niha v spolu. Dejstvo je, da je vsakogar sprejel v bližino in vsi, ki so mi bili blizu so mu lahko škodovali. Specifičen karakter nesrečnikov pa je narekoval, da mu večina tudi je škodovala. Fenomen nesrečnika ob njem je bil že stereotip.
To pa njega ni motilo. Ravno tako kakor je zrl v mojo osebnostno strukturo, je tudi pri nesrečnikih videl le bolj ponesrečeno kombinacijo istih elementov in kakor je meni znal postaviti zrcalo, ga je postavljal tudi njim. Videl je pač pod površje in bolj, ko je človek njega potreboval, bolj se mu je posvečal in predajal. Vsi okoli njega smo le nemočno gledali kako ga trgajo zveri, on pa se je obnašal kot da je to nekaj povsem normalnega, naravnega, kot da se bo zacelil skozi naslednji inkarnacijski cikel. Verjetno se tudi bo, verjetno se tudi je, saj sta njegova modrost in umirjenost premoščali tisočletja, njegova živahnost pa je v sebi zrcalila igrivost vseh še ne rojenih otrok.
Bolj ko si želim videti svet z njegovega stališča in bolj ko skušam razmišljati z njegovo glavo ter izkušnjo, bolj me plaši misel, da na njegovem mestu nebi ravnal drugače. Če povzamem in se poistovetim z vsem, kar sem opazil on zvedel o njem, tako bolj jasno mi je, da bi sam ravnal vsaj sorodno. Moral bi – čutil bi to potrebo. Moral bi, ker bi se zavedal, da je to edina pot. Dajati.

“Ker lahko…” ga še vedno slišim odgovarjati na tisočkrat vprašan zakaj. “Ker to nosiš v sebi…” kot končni argument. “Ker te nič ne stane…” kot finalni žebelj v lastno krsto. “Ker lahko…” odmeva, ko vidim njegovega očeta, kako mu z roke grize velik kos mesa in hlipa nad lastno srčnostjo in dobroto. “Ker to nosiš v sebi…” završi med krošnjami, ko mu ljubljanćanka za petkov štos s hladno sapo arogance srce posuši v pršut; v nasoljen kos crkovine. “Ker te nič ne stane…” mi privre, ko vidim, da so ga pri delu spet nategnili in pomislim, da ne bo jedel drugega kot kruh in sir. Morda za praznik še kak jogurt. Z vsakim stavkom, ki ga je izgovoril med najinim druženjem in še tistimi, ki si jih lahko predstavljam, si v glavi razstavljam sestavljanko. Začnem s celotno sliko, vsi deli na mestu – cel človek. “Ker lahko…” iztrgam delček. “Ker to nosiš v sebi…” še enega. “Ker te nič ne stane…” spet in tako naprej. Za vsakim delčkom se skriva črno ozadje in vidim, kako v projekciji on, povsem bel, s vsako mislijo in stavkom v svoje življenje prikliče nesrečnico in demona, ki prav po kapljicah odvzame košček svetlobe, utrga kos mesa in svetlobo nadomesti z rakavo črnino. Stavek na stavek, košček za koščkom sem priča smrti edinstvenosti. A v mentalni igri dekonstrukcije sestavljanka-življenje vztrajam prav do konca – ker lahko in ker si zasluži, da vsaj nekdo razmišlja o njem. Prepričan sem, da se ga demoni spomnijo samo še ob momentih, ko ga potrebujejo. Ob momentih, ko bi jim prišel prav. Rad živim v iluziji, da človek doživlja večnost v spominih ljudi, ki se jih je tekom življenja dotaknil, zato toliko časa in energije posvečam ravno njemu – ker lahko, ker si zasluži, ker imam rad to v sebi in ker me nič ne stane. Rad mu v svoji glavi pripravim prostor, kjer bo užival večnost. Rad imam to svojo iluzijo.
Za vsak slučaj – morda pa le ni iluzija. Morda potrebuje le nekaj let miru pred naslednjim inkarnacijskim krogom. Verjetno mu večnost ne pomeni kaj dosti in prav bi mu prišlo, če mu nekdo nudi zatočišče spomina za naslednjih nekaj deset let – da si odpočije, da se sestavi, da se spet odloči umreti. Tokrat nekomu drugemu. Ravno zato z veseljem zrem za iskrami v očeh deklet, iščem pravo mater, ki ga bo rodila. Iščem vsak dan in ves čas. Rad bi zagledal njegov ogenj v očeh dekleta, njegovo energijo v njenem smehu, njegovo umirjenost v njeni ljubezni in njegovo predanost v njeni ranljivosti. Naslednjič bi pisanje rad začel z drugačnimi stavki.

Rodil se bo kmalu. Bo eden tistih ljudi, ki se jim želiš odpreti. Človek, ki nate deluje kot spovednik, te razume že s pogledom in se ob njem počutiš lažje, ker misli kar vrejo na dan. Priljudno bitje s hladnimi modrimi očmi in toplim pogledom, lasje pa mu bodo vsak dan štrleli drugače. Navihano štrleli in govorili da se on ne more postarati. Pravzaprav bo cela njegova pojava kričala naenkrat o rosni mladosti in tisočletni modrosti…

[…]

Objavljeno v 31.03.2007 ob 23:26 in zapisano pod Kronično .